»Kdor hoče peti otrokom, mora imeti glas, ki gre čez do-re-mi in nazaj do mi-re-do. A sam glas še ni dovolj. Mora imeti tudi veliko in lepo srce, v katerega gredo vsi otroci od Anžeta do Žige pa od Žive do Anke. Tak glas in srce, bi rekel, ima Romana Krajnčan. Zato poje otrokom prave njihove pesmi.«

»Lepa je moja dežela. Lepa do muke. / Samo tu gruli prsteno grlo rim. / Samo so tudi groze manj hude. / Samo tu lahko živim.«

»Ko umremo, nekje obleži še ostanek ustvarjanja. Pokaže se neumrljivost pesnika. Ali pisatelja. Ali slikarja. Tudi pečarja. Računovodkinje. Ali njene izšolane kuharice! Neiztrohnjeno srce ima vse mogoče lastnike.«

»Pavčka smo prosili za branje, ker je bilo Društvo slovenskih pisateljev prvi podpisnik deklaracije.«

»Pibernikova poezija je zagotovo najbolj intimna in najbolj tenka žila izpovednosti, pričevanja o njegovem bivanju med nami, zato zagotovo tudi njemu, če že ne toliko svetu – sveta stvar.«

»Ta pesem je lahko zelo pomenska in je povezana s čisto vsakdanjimi pravicami, ki se nanašajo na otroke.«

»Povsod sva. In nikjer. Grevá / in zimski veter k nama vleče. / V cerkváh, ko dan je, ko temá, / prepeva in ugaša sveče.«

»Ko umremo, nekje obleži še ostanek ustvarjanja. Pokaže se neumrljivost pesnika. Ali pisatelja. Ali slikarja. Tudi pečarja. Računovodkinje. Ali njene izšolane kuharice! Neiztrohnjeno srce ima vse mogoče lastnike.«

»Potem veš, da je tudi v smrti – življenje.«